»Ko si vzameš čas za prijatelje, je Bog na nek način vedno ob nas«

Intervju Marko Čižman

Duhovnik Marko Čižman ni le priljubljen župnik v Podutiku, temveč je tudi odličen kuhar. Po srednji kuharski šoli je diplomiral iz živilske tehnologije, vseskozi pa je tudi razmišljal o duhovniškem poklicu. Vpisal se je na teološko fakulteto in diplomiral iz problema evtanazije. Danes v modernem župnišču vodi kuharske tečaje, izdal pa je tudi knjigo Gremo kuhat! z 200 preprostimi recepti. 

V župnišču vodite kuharske tečaje, ki so zelo zasedeni. Se prijavi več žensk ali so vse bolj pogumni tudi moški?

Absolutno so ženske bolj pogumne, pridejo pa tudi moški. Pravzaprav je prerez tečajnikov izredno pester. Velikokrat pridejo matere in hčere, matere in sinovi, očeta in sina sem imel samo enkrat, pa skupina kakšnih prijateljic, večkrat tudi upokojenci. Nad upokojenci sem navdušen, saj me veseli, da ne razmišljajo v smislu: »Ah, saj smo že stari in tako kot smo kuhali, bomo še tistih par let!« Vesel sem, da si prizadevajo za pestrost in pisanost življenja tudi na področju prehranjevanja.

Kako bi zakoncem priporočali, da si razdelijo delo v kuhinji?

Če obadva rada kuhata, potem naj si delo spontano razdelita po načelu, kdo kaj raje dela. Če pa nekdo od obeh ne kuha ali pa je celo neroden, naj medtem raje uredi kaj drugega – na primer pomije posodo, pripravi mizo … Vsekakor je dobro razmišljanje, da prej ko bova skuhala, prej bova lahko jedla. Zato ni najbolj produktivno, če nekdo bere ali gleda televizijo, drugi pa se poti v kuhinji. Kakršnakoli pomoč je dobrodošla.

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik. Kdaj se v vašem župnišču začnete pripravljati na praznovanje?

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker kristjani verujemo, da Jezus ni bil čisto navaden človek, ampak učlovečeni Bog, ki je ozdravljal in delal čudeže. Na veliko noč je vstal od mrtvih in tudi nam želi dati življenje v srečni večnosti, če ga le sprejmemo za svojega odrešenika. Prav zato se pripravljamo na praznik s 40-dnevnim postom, ko manj jemo, hkrati pa skušamo delati čim več dobrih del. Tudi zato veliko noč praznujemo z bolj pestro hrano.

Kako sami doživljate praznik? Kako praznujete? Imate sploh kaj časa za to?

Jooooj … časa mi v tistih dneh res manjka na vseh koncih. Po pravici povedano imam čas šele po vseh prazničnih mašah. To je okrog poldneva. Takrat običajno povabim na »zajtrk« prijatelje in v miru ter v prijateljskem druženju pojemo velikonočni žegen – to so jedi, ki jih blagoslovimo na soboto pred veliko nočjo. Sem običajno spadajo kruh, potica, kos mesa, jajca in hren.

Imate kakšen trik za pripravo blagoslovljenih jedi, da nam ne vzamejo preveč časa?

Jajca običajno skuham kar v čebulnih olupkih. Potem jih še nekaj časa pustim v tej vodi, da postanejo lepo rjavi, obarvani s popolnoma bio barvo. Tudi meso skuham v vodi in ga pustim v njej, dokler se ne ohladi. Na ta način meso ostane bolj sočno.   

Hrano vedno povezujemo z druženjem. Zakaj je tako dolgočasno jesti, če smo sami?

Še ovca se nerada sama pase. Ljudje smo družabna bitja in radi jemo v prijetni družbi. Poudarjam – v prijetni družbi. Pomembno je, da pri mizi ne odpiramo težkih tem. Dejansko velja pregovor, da je bolje vroča voda v miru kot pečenka v prepiru.

Kakšno prehrano je zagovarjal Jezus? Rastlinsko, z ribami ali vsejedno?

Iz zapisov vemo, da je Jezus jedel ribe, jagenjčka ter sočivje in zelenjavo. Zato menim, da je dobro jesti vse, ampak zmerno. Raje pojejmo malo manj, kot pa da se najemo prekomerno.

Ali ste kdaj blagoslovili kakšno vegetarijansko košaro?

Seveda, zakaj pa ne.

Kaj bi Jezus priporočal za prehrano danes?

Nekaj sem o tem že povedal. Se mi pa zdi, da Jezus na hrano vendarle ni dajal tako velikega poudarka, kot ga dajemo danes. Jezus je veliko več dal na dobre in tople odnose in na to bodimo pozorni tudi mi. Ne le dobra hrana, tudi topli odnosi so tisto, kar nas krepi za življenjske izzive.

In še misel za praznovanje velike noči?

Na velikonočni ponedeljek beremo pri maši čudovito berilo, ko se je od mrtvih vstali Jezus prikazal dvema možakarjema na poti proti njunemu domu. Ker je bil prijeten sogovornik, sta ga povabila na obed. Jezus je vabilo z veseljem sprejel. Prav zato sem prepričan, da kadar si vzamemo čas za prijatelje, kadar ohranjamo naklonjenost drug do drugega, je na nek način Bog vedno ob nas.