O kravi Ivanki ali zakaj se boljši jutri začne na našem krožniku

Pred leti si je krava po imenu Ivanka z manjše bavarske kmetije prislužila mednarodno slavo s svojim drznim pobegom pred usodo, ki so ji običajno podvržene njene vrstnice. Ivanka bi morala po letih proizvajanja mleka svojo zgodbo zaključiti v ustanovi, kjer bi svoj smisel obstoja dovršila v obliki lično zapakiranih kosov mesa. Namesto v klavnico je pobegnila v bližnji gozd, kjer se je nekaj mesecev uspešno izmikala vsakršnemu poskusu ujetja. Njena neuklonljivost je bila na koncu poplačana z življenjem v zavetišču, kjer ji čas zdaj odmerja mati narava.*

Poskusi živali, da bi ubežale klavrnemu koncu, niso redkost, nas pa opominjajo na nekaj, kar pravzaprav vsi vemo, vendar se premišljevanju o tem raje izognemo. Misel na žival, ki v obupanem poskusu bega pred smrtjo išče svobodo onkraj zidov klavnice, vzbuja v nas tesnobni občutek, ki napeljuje na to, da je naše ravnanje z živalmi sporno. Kako vendar ne bi bilo, ko pa dnevno povzroča trpljenje neštetim pripadnikom drugih vrst zaradi naših petičnih interesov? Ni treba veliko, da se zavemo dejstva, da k temu pripomoremo tudi mi sami. Ker pa zavest o tem, da prispevamo k trpljenju živali, postane nezdružljiva z našo predstavo, da v življenju delamo dobro, klic vesti raje utišamo in odpravimo moralno zadrego. Moralno nesprejemljivost našega ravnanja skušamo kot družba izriniti tudi iz kolektivne zavesti, zato smo vzpostavili več varovalnih mehanizmov. Urbanistična umestitev klavnic na rob mesta omogoča, da trpljenje in klanje živali poteka skrito pred našimi pogledi. Izpraševanje vesti potrošnikov utišajo podobe zadovoljnih rejnih živali na reklamnih panojih. Nevidnost klavnic in oglaševalski prijemi pripomorejo k temu, da ostajamo v varnem zavetju samoprevare. Soočenje z nevzdržnostjo našega ravnanja bi od nas namreč terjalo spremembe na družbeni in sistemski ravni. Praksa uživanja mesa je gonilo dobršnega dela gospodarstva, prav tako je globoko zasidrana v našem kulturnem značaju. V družbi, kjer je izkoriščanje živali tako globoko vpeto v kolesje njenega delovanja, ki ga poganjajo mehanizmi zanikanja, preloma na ravni javnega zavedanja ne bo prineslo očitajoče kazanje s prstom. Vsakič, ko bomo nekoga postavili v vlogo krvnika ali krivičnika, bomo bitko izgubili. Izogibanje neprijetnim informacijam je del človeške narave, prepričevanje k soočenju z bolečo resnico pa bo zanikanje le še poglobilo. Svojo zavest lahko iz sladkega dremeža prebudi le vsak sam.

Ljudem lahko stopimo naproti ne z grajo, temveč tako, da jih učimo z zgledom. Ob tem se moramo zavedati dejstva, da sleherna družbena sprememba terja svoj čas. Gonilo teh sprememb pa so prav posamezniki, ki s svojim načinom življenja dajejo vedeti, da nas te spremembe ne bodo za nič prikrajšale, temveč bodo, nasprotno, spremembe na bolje. Izbira vegetarijanskih izdelkov ne doprinese zgolj k bolj zdravi prehrani, temveč tudi k bolj humanemu svetu, na katerem letno zakoljemo 53 milijard živali. Četudi se nam včasih zazdi, da kot posamezniki ne moremo veliko spremeniti, poskusimo pomisliti na to, da lahko s svojo izbiro vplivamo na ljudi v naši neposredni bližini. S pripravo vegetarijanskega ali veganskega kosila za družinske člane ali prijatelje bomo prispevali k manjši porabi mesa in zmanjšanju trpljenja.

Dr. Tomaž Grušovnik

Nataša Demirović

 

*https://sl.wikipedia.org/wiki/Yvonne_(krava)