Prvi stik s hrano je vizualni

Tomo Jeseničnik je fotograf, ki je prispeval fotografije za več kot šestdeset tujih in domačih kulinaričnih knjig. Jedi, ki jih občudujemo na oglasih ali embalažah imajo zaradi njegovega fotografskega pogleda prav posebno privlačno moč. Ukvarja se tudi s krajinsko fotografijo – v njegovi knjigi Slovenija v presežnikih vidimo bohinjsko bukev in druge domače zaklade v najlepši možni luči.

Kaj še imata skupnega s Tino Maze, razen tega, da prihajata iz Črne na Koroškem?

Oba sva se prvih resnih smučarskih zavojev naučila na »domačem« smučišču v Črni. Svoj prvi fotoaparat sem si prislužil z nabiranjem borovnic v okolici rodne Črne, tudi v gozdovih nad »žičnico«, kot smo takrat imenovali smučišče.

Zakaj ima kulinarična fotografija takšno moč, da vas je tako pritegnila?

Mogoče je kulinarična fotografija malce bolj obvladljiva kot nekatere druge zvrsti fotografije. Vse skupaj se lahko odvija na zelo majhnem prostoru, pogosto je vse skrčeno samo na mizico, na kateri fotografiram posamezne jedi. Pri kulinarični fotografiji se pogosto srečujem z nekaterimi najboljšimi slovenskimi in tujimi chefi, velikokrat je fotografiranje hrane povezano tudi z vinsko kulturo, enologijo … Predvsem pa je kulinarična fotografija ob upoštevanju vseh pravil osvetljevanja in lastnosti različnih vrst svetlobe zame odkrivanje tistega »pravega obraza« jedi, detajlov, struktur, barv jedi …

Sodelujete s številnimi prehrambnimi podjetji, tudi z Natureto. Kaj vam je pri produktnem fotografiranju najbolj zanimivo?

Rad se seznanjam z vizijo prehrambnih podjetij, zanimajo me njihovi izdelki, tehnologija priprave le-teh, njihove strategije trženja, marketinški pristopi. Pogosto kar nestrpno pričakujem končni rezultat, ko je moj prispevek v obliki fotografije vkomponiran v končno obliko, bodisi v tiskan ali spletni oglas, billboard, embalažo, etiketo ali kaj podobnega.

Kakšni naročniki so vam najbolj všeč?

Tisti, ki natančno izrazijo svoje želje, naredijo primerjavo s primeri dobre in slabe prakse pri konkurenci, a ti glede kreativnosti vseeno dajo proste roke in ti zaupajo.

Kaj vse je potrebno za dobro profesionalno fotografijo jedi?

Predvsem gre za timsko delo. Kuhar mora v prvi vrsti pripraviti brezhibno jed, kajti fotografi ne moremo delati čudežev. Slabo pripravljeno jed lahko fotografi s pravilnim osvetljevanjem in kompozicijo malenkost nadgradimo, nikakor pa ne moremo iz tega narediti odlične fotografije. Zelo pomembna je vizualna podoba jedi oz. njena postavitev na krožniku, barvna usklajenost, še posebej, kadar gre za kompleksno jed, ki vsebuje več različnih sestavin oz. elementov. Če tega stajlinga ne naredi že kuhar sam, najraje delam s stilisti (pri nas bolj pogosto s stilistkami) hrane.

Kako pomembno je oblikovanje krožnika?

Prvi stik s hrano je, še preden jo okusimo, seveda vizualni. Ne glede na to, ali nas hrana nagovarja s krožnika, ki ga je za nas pripravil kuhar v restavraciji, ali pa z embalaže na trgovskih policah, je njen videz izrednega pomena. Velika večina naših najboljših kuharjev ima zelo izpiljene veščine oblikovanja krožnika, vseeno pa se moramo pri fotografiranju pogosto uskladiti, ker je določena pravila stiliranja krožnika treba prilagoditi posebnostim fotografske osvetlitve in kompozicije. Pri tem mislim predvsem na samo umestitev glavnega elementa jedi na točno določeno mesto na krožniku, za sestavo jedi po globini in višini zaradi predvidevanja in upoštevanja senc ipd.

Česa se najbolj bojite pri fotografiranju izdelka za potrebe embalaže?

Prevelikega razkoraka med videzom jedi, ki jo nekdo pred pripravo vzame iz embalaže, in fotografijo te iste jedi, ki je na embalaži ter je kupca nenazadnje tudi prepričala v nakup.

5 nasvetov za vse, ki radi to, kar pojedo, najprej fotografirajo in objavijo na družbenih omrežjih

  1. Ne fotografirajte v preveč temnih prostorih, senzor v kameri vašega telefona namreč ni zmožen posneti dobrih fotografij v tako šibkih svetlobnih pogojih. Če se le da, prestavite jed bližje večjemu izvoru svetlobe.
  2. Izogibajte se fotografiranju jedi pod mešanimi viri svetlobe. Nastavitev beline (white balance) bo veliko bolj pravilna in natančna, če bo jed osvetljena samo z eno vrsto svetlobe (npr. samo pod halogensko lučjo, samo pod LED osvetlitvijo …). Najboljša bo samo naravna, indirektna svetloba.
  3. Osredotočite se na kak posebej izrazit in zanimiv detajl jedi, sploh, če boste objaljali na Instagramu. Ni potrebe, da fotografirate cel pogrinjek z vsemi kozarci, steklenicami in vazami v ozadju. Velikokrat tak detajl pove več o jedi, kot pa, če je na fotografiji pol vaše mize.
  4. Izogibajte se bližinskim posnetkom jedi z uporabo preširoke goriščnice oziroma preširokega zornega kota. To privede do nenormalnih in popačenih proporcev jedi na fotografiji.
  5. Pri kulinarični fotografiji je še posebej pomembno, da so jedi in sestavine prikazane v realnih barvah. Zaradi tega se izogibajte uporabi pretiranih prednastavljenih filtrov (»preset filters«) in ostalih posegov v fotografijo jedi. Tega bodo najbolj veseli kuharji, ki se sicer trudijo, da pred vas postavijo čim lepšo in čim bolj okusno jed.

 Katera hrana je najbolj fotogenična?

Pravzaprav bi lažje odgovoril na vprašanje, katera hrana je najmanj fotogenična. Precej vrst hrane mi je osebno zelo fotogeničnih: nežne in pisane slaščice, mediteranska hrana z ribami, italijanske testenine, orientalske in azijske jedi, tudi bolj možati »grill« primerki raznih steakov … Večje težave imamo fotografi, kadar se pred našimi objektivi znajdejo monotone, monokromne, kašaste jedi. To so jedi na žlico, kot so ričet, jota, razne obare …

Kakšna bi bila za vas najlepša fotografija jedi vseh časov? Kaj bi bilo na njej?

S fotografskega vidika bi bila to zelo minimalistično osvetljena jed oz. krožnik, z dobro definiranimi, a ne pretrdimi sencami. Najraje bi za to uporabil zgolj en izvor svetlobe, pri čemer ni pomembno, ali gre za umetno ali naravno svetlobo. Tudi sama jed bi morala biti minimalistična, preprosta, a z dovolj močno izraženo teksturo in detajli, mogoče z največ dvema ali tremi barvami, ki se morajo seveda skladati po načelu barvnega kroga … Mogoče kuhan potočni rak na posteljici iz pasiranega sadja.

Kdaj postane fotografija umetniško delo in fotograf umetnik?

Fotografija lahko ima izrazito umetniško, izrazno noto, ki izstopa iz okvirja sicer obrtniško-tehnično korektno izvedene fotografije. A sam se bolj nagibam k ločevanju fotografij na dobre in slabe. Dobra fotografija je tista, ki pri gledalcu sproži nek odziv, mu vzbudi zanimanje, ga prisili, da jo bolj pazljivo pogleda, jo prouči, si jo poskuša interpretirati na svoj način, do nje začne čutiti nekaj, česar pri slabi fotografiji ne bi. Pri večini mojih fotografij, ki so bile posnete za komercialne projekte, npr. za namene oglaševanja, bi težko govorili o umetniški fotografiji. Pri nekaterih drugih, bolj osebnih ciklusih je umetniški odraz bolj prisoten. Pri vsakem projektu pa se trudim, da lahko posnete fotografije po zgoraj navedenih kriterijih umestim med dobre fotografije.

Ali je vaša slavna bohinjska bukev v tako slabem stanju res tudi zaradi prevelikega števila obiskovalcev, ki vanjo vrežejo svoje inicialke?

To je zagotovo delno pripomoglo k pospešenemu propadanju tega izjemno fotogeničnega in ikoničnega motiva ob Bohinjskem jezeru. Večina težav te bukve pa je povezana z boleznijo oz. okužbo koreninskega sistema, kar je privedlo tudi do osiromašenja odpornosti in delnega odmiranja krošnje, razraščanja gliv na posameznih najbolj obolelih vejah. Verjetno se temu drevesu iztekajo leta, veseli pa me, da smo bohinjsko bukev Slovenci tudi zaradi moje zelo znane fotografije, ki je nastala že pred več kot desetimi leti, posvojili kot neke vrste nacionalni simbol.

So slovenski fotografi dobri v mednarodnem smislu? Zakaj?

Slovenija danes premore vsaj 50 odličnih fotografov, ki vsak v svoji zvrsti fotografije dosega rezultate, ki so popolnoma enakovredni najbolj uveljavljenim in znanim tujim fotografom. Še bolj razveseljujoče je, da se nabor odličnih fotografov iz leta v leto povečuje. Tudi na področju kulinarične fotografije je v zadnjih letih moč opaziti izrazit kakovostni preskok. Vse več je mladih fotografinj in fotografov, ki svojo ljubezen do kuhanja, hrane, prehranjevanja združujejo s kulinarično fotografijo, vse skupaj pa združujejo na Instagramu, Facebooku, svojih blogih in YouTubu. Veseli me, da je kar nekaj izmed njih vsaj enkrat obiskalo kako od mojih delavnic na temo studijske ali kulinarične fotografije. Med slovenskim fotografi, ki so resnično enakovredni tujim, naj izpostavim Cirila Jazbeca, Matjaža Krivica, Matjaža Tančiča, Sama Vidica, Arneja Hodaliča, Jako Vinška, Uršo Premik, Aleša Bravničarja, Mimi Antolovič in še bi lahko našteval.